Anja Vrhnjak
Če dobro pomislim, moja zgodba zveni precej filmsko. V Slovenijo sem prišla po čistem naklučju, v žepu sem imela le nekaj drobiža. Vaša dežela me je takoj očarala, a tu sem ostala zaradi ljubezni. Z možem sva hitro ugotovila, da je to to, preselila sem se na njegovo kmetijo na obrobju Ljubljane in kmalu sta se nama pridružila dvojčka Marija in Andrej. Čeprav sem odraščala v bloku, sem se hitro naučila vrteti okoli kmetije in poskrbeti za vse, kar je treba.
Študirala sem veterino, a žal znanja v Sloveniji nisem uspela izkoristiti, saj je bilo enostavneje vpisati nov študij in se usposobiti za drugo delo.
Obožujem dobro domačo hrano, okoli sebe imam rada site in zadovoljne ljudi, sem zelo gostoljubna, imam dober okus in ne bojim se dela. Vse to me je pripeljalo k gostinjstvu. Delala sem v različnih domačih gostilnah, kjer sem se veliko naučila o tradiconalni slovenski kuhinji in jo tudi vzljubila. Po opravljanju različnih nalog v mnogih kuhinjah, sem na koncu sklenila, da me delo v gostilni omejuje pri tem, da bi živela zares polno in srečno življenje. Želela sem si ustvariti nekaj z lastnimi rokami, nekaj, kar bo moje. Moj cilj je bil, da sama razporejam s svojim časom, da se znebim stresa in da imam več časa za svojo družino. Kaplja čez rob so bili nori decembrski urniki, in ravno takrat, v najbolj stresnem obdobju leta mi je kapnilo: štruklji!
O štrukljih
Štruklji, ki jih uvrščamo med slovenske narodne jedi in so slovenski simbol. Te pa bi si lahko zasluži več pozornosti. Gre za tradicionalno jed, ki se je iz roda v rod prenašala od 16. stoletja, je zelo razširjena zaradi svoje preprostosti in pa izjemne vsestranskosti. Najbolj podobna ukrajinska jed slovenskim štrukljem so wareniki. Vsebujejo podobne sestavine, po obliki pa so bolj podobni kakšnim polnjenim žepkom.
Štruklji, ki veljajo za eno najbolj slovenskih jedi, pa so pravzaprav precej nedostopni. Najdeš jih v kakšni tradicionalni slovenski gostilni, ali pa moraš za njih splezati na kakšen hrib, ne moreš pa jih recimo kupiti v trgovini. In čeprav gre za precej preprosto jed, se jo doma redko spravimo pripravljati.
Moji štruklji se od tradicionalnih slovenskih razlikujejo po tem, da vsebujejo manj moke, a več skute. Uporabljam tudi manj sladkorja, vse pa je narejeno ročno. Testo zamesim z rokami in tudi razvaljam ga ročno. Edina naprava, ki jo imam, je mešalnik za maso za nadev, vse ostalo naredim “peš”.
Štruklje pripravim do te mere, da jih kupec samo še pogreje. To pomeni, da jih skuham, narežem, spakiram in zamrznem tako, da so med seboj ločeni in jih lahko pripravite le toliko, kot želite.
Poleg bolj eksotičnih, kot so recimo pomarančni, ter sezonskih, drobnjakovih in čebulno-prosenih, izdelujem tudi pehtranove, ajdove z orehi, veganske in z lešniki, mandlji in limonino lupinico. Najbolj vsestranski pa so seveda slani in sladki klasični štruklji, ki jih izdelujem tudi s pirino moko.
Zame so štruklji odlična priloga, z nekaj domišljije lahko postanejo fantastična glavna jed, sama pa se z največjim užitkom z njimi tudi posladkam.
